SONČNA IN SRČNA VZGOJA KOT TEMELJ IZOBRAŽEVANJA V PRIHODNOSTI - POVZETEK PRISPEVKA, predstavljenega na II. on-line mednarodni strokovni konferenci z naslovom Izobraževanje v prihodnosti/Future education, ki je v organizaciji MiB d.o.o. potekala 21. in 22. 8. 2024
Vedno, ko razmišljamo o prihodnosti, imamo ob tem neko vizijo oziroma predstavo. Kaj oziroma, kako naj bi bilo. Ne moremo mimo dejstva, da vstopamo med drugim tudi v obdobje digitalizacije, oziroma obdobje digitalnega opismenjevanja otrok, učencev ter strokovnih delavcev ter v obdobje vključevanja umetne inteligence, tako vzgojno-izobraževalni sistem, kot tudi v naš vsakdanjik.
Ko razmišljamo in načrtujemo za prihodnost, pa se je dobro vprašati, kje smo sedaj? In si na osnovi teh ugotovitev nato postaviti prioritete in smernice za prihodnost. Smiselno se je vprašati, kako nam gre na področju psihofizičnega, čustvenega in splošnega počutja, samospoštovanja strokovnih delavcev, otrok in staršev ter spoštovanja vseh vključenih v vzgojno-izobraževalni sistem in proces, kako smo naravnani do otrok, učencev, drug do drugega, do staršev in tudi obratno, kako so le-ti naravnani do nas? Kakšne vrednote imamo, saj jih posledično tudi privzgajamo in predajamo dalje? Kako nam gre na področju medosebne komunikacije, medsebojnega sodelovanja in povezovanja, tako z učenci, kakor tudi nas, strokovnih delavcev med sabo ter tudi s starši v vzgojno-izobraževalnem sistemu in obratno?
Smiselno se je vprašati, kako je s psihofizičnim in čustvenim razvojem, čustveno inteligenco, z empatijo, sočutjem, hvaležnostjo, z vrednotami, medsebojnimi odnosi, medosebno komunikacijo ter nenazadnje z reševanjem konfliktov otrok in učencev? Kako je z njihovim spoštovanjem sovrstnikov, staršev, odraslih, s spoštovanjem do narave? Kako je z njihovo notranjo motivacijo za raziskovanje, napredek in učenje?
Z vso iskrenostjo, resnostjo in odgovornostjo si je treba na ta vprašanja tudi odgovoriti. In si na osnovi tega postaviti jasne prioritete. Ker gre za našo prihodnost in za prihodnost naših otrok in zanamcev.
Veliko strokovnih delavcev, kot tudi staršev, nas namreč opaža in ugotavlja, da so odgovori na prej zapisana, zastavljena vprašanja vse prej kot rožnati. Na določeni točki celo zaskrbljujoči. Da določene stvari niso v redu, da s(m)o nezadovoljni z vedenjem, komunikacijo in odzivi otrok, učencev, staršev, kolegov, da s(m)o preobremenjeni z določenimi vsebinami in dejavnostmi, ki so pogosto same sebi namen, da je ogromno nasilja in ostalih oblik neželenega vedenja, ogromno različnih odvisnosti in zasvojenosti, med drugim tudi digitalnih. Opažamo in ugotavljamo tudi, da se navkljub zavedanja teh težav in delovanja posameznikov, strokovnjakov, institucij in društev na teh področjih še vedno (pre)malo premika v smeri odprave težav ter preventive. Opažamo pa tudi, da velikokrat to ostane na nivoju izražanja nezadovoljstva, oziroma zgolj medlega opozarjanja na neustreznosti. Morda pa preprosto še nismo prišli do pravih odgovorov in rešitev, kako in na kakšen način se tega lotiti, kako ukrepati in pričeti reševati, oziroma, kakšne spremembe uvesti, da bo naš cilj in posledično rezultat drugačen?
Pri svojem delu sem se to vedno spraševala in vedno me je vse to vodilo pri delovanju. To je bilo moje vodilo tudi za pisanje priročnika Sončna in srčna vzgoja za srečno življenje. Vedno sem bila mnenja, da je potrebno o tem spregovoriti, da se je potrebno osrediniti na iskanje in nizanje rešitev za situacijo, v kateri smo se znašli. In to je bil in je osnovni in poglavitni namen tako mojega priročnika, kot tudi tega prispevka.
Moj prispevek se neposredno dotika predvsem dveh izpostavljenih strateških ciljev končnega predloga Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023 – 2033, ki ga je strokovna delovna skupina v času pisanja mojega prispevka ravno predala ministru za vzgojo in izobraževanje. Na ministrstvu ga bodo še proučili in verjamejo – kot je povedal minister dr. Darjo Felda, da bodo našli ustrezne rešitve, ki bodo odgovorile na izziv, kakšen vzgojno-izobraževalni sistem si želimo in potrebujemo.
Ta dva strateška cilja pa sta Krepitev vzgojnega delovanja vrtcev in šol in Razvoj digitalne pismenosti. (Vir: Internet, FB Ministrstva za vzgojo in izobraževanje)
Kako vidim sončno in srčno vzgojo kot temelj izobraževanja v prihodnosti in s tem rešitve za obstoječo situacijo?
Z elementi in metodami sončne in srčne vzgoje in komunikacije je mogoče zapisati vzgojne načrte za vrtce in šole, ki bi bili vodilo za vzgojno delovanje v prihodnosti, saj so metode naravne, življenjske, smiselne, logične, preverjene in učinkovite. Za le-to pa opolnomočiti vzgojitelje/ice, učitelje/ice, pedagoške in ostale strokovne delavce. Prav tako tudi starše. Če s starši delujemo enotno po tem principu, se uspešnost vzgojnega delovanja vsekakor poveča.
Otroci tako pridobijo občutek varnosti, vedo, kaj je ustrezno in kaj ne, posledice so predvidljive in logične. Starši in strokovni delavci smo v tesnem sodelovalnem odnosu, imamo enotne pristope, ki delujejo, saj smo uspešni pri vzgoji. Na osnovi starosti in razvojne stopnje otrok in učencev se metode v vzgojnih načrtih prilagodi, kakor tudi sistem odzivov na neupoštevanje dogovorov, pravil. Uspešnost njihove uporabe se lahko preverja.
In kar je najpomembneje: ko elemente in metode sončne in srčne vzgoje in komunikacije ponotranjimo in tako splošno in vsakodnevno delujemo, se ločnica med vzgojnim delovanjem in poučevanjem otrok, učencev manjša, oziroma je več ni.
Na osnovi uporabe spoznanj, elementov in metod sončne in srčne vzgoje otroke in učence opolnomočimo tudi za smiselno, uravnoteženo in kritično uporabo digitalnih znanj in spretnosti ter za uporabo v pozitivne namene (napredek, izboljšanje stanja…). Pri tem je namreč potrebna privzgojena visoka stopnja moralnega razvoja (avtorske pravice, ustreznost uporabljenih vsebin – avtorstvo, učenje, zdravje - zasvojenosti - in posledično vpliv na posameznika in družbo…).
Vsi deležniki vzgojno-izobraževalnega procesa smo posledično uspešni, srečni in nenazadnje tudi zdravi. Kako in na kakšen način lahko vse to dosežemo? Menim, da nam s pravimi pristopi, s skupnimi močmi in s povezovanjem lahko uspe.
Priročnik z naslovom Sončna in srčna vzgoja za srečno življenje, katerega avtorica sem, je namenjen tako staršem, kot tudi vzgojiteljem, učiteljem, svetovalnim, torej vsem pedagoškim delavcem. Ponuja konkretne odgovore na vprašanja, kot so: »Ali lahko pri otroku preprečimo in odpravimo nasilje ter neželene oblike vedenja že doma in v vrtcu, šoli? Kako komuniciramo, da se slišimo in razumemo? Kako otroku postavimo meje in uspešno rešujemo konflikte? Kako to dosežemo na sončen in srčen način, ob tem pa biti srečni tudi sami?«
Preko njega pridemo do odgovorov, da je nujno preprečevati in ustavljati nasilje ter ostale neželene oblike vedenja otrok že doma, v vrtcu in šoli. Pomembno je, da pri otrocih in učencih spodbujamo in jim privzgajamo želene oblike vedenja.
Kaj je sončna in srčna vzgoja? »Sončna in srčna vzgoja izvira iz srca in se ljubeznivo pretaka in prispe tja, kamor je namenjena. Dotakne se otrokovega srca, s tem pa mu pomaga razpeti krila.«
Sončna in srčna vzgoja pomeni, da otroka sprejemamo takšnega, kakršen je, da imamo z njim topel odnos, hkrati pa ga omejimo, ko je to potrebno. In da sončno in srčno, jasno in odločno ovrednotimo njegova dejanja in nikoli njega samega. Da na otrokova dejanja ustrezno odreagiramo in se odzovemo.
Otrok, vzgajan na tak način, se bo trudil graditi dobre odnose z drugimi in se bo na ta način razvil v srčnega, odgovornega in srečnega odraslega, ki ima občutek za sočloveka in zna razmisliti, kakšne posledice ima njegovo delovanje. Razvil se bo torej v psihično in čustveno zdravega, samozavestnega, čustveno inteligentnega, prijaznega, sočutnega človeka, ki se bo zavedal pomena prijetnih dejanj, bo iznajdljiv ter bo vešč v komunikaciji, s tem pa bo prispeval po svojih najboljših močeh k dobremu vseh, tudi skupnosti.
In ravno tu vidim pomen sončne in srčne vzgoje, saj izvira iz srca, iz ljubezni. In kot taka celostno vpliva na razvoj posameznika, na njegovo srečo, zdravje in uspeh v življenju. In ko tako delujemo, smo uspešni, zadovoljni, posledično pa srečni in zdravi tudi sami.
Seveda pa je metode sončne in srčne vzgoje ter komunikacije potrebno razumeti. Potrebno je razumeti in vedeti, kdaj, zakaj in kako jih uporabljati, kar staršem in pedagoškim delavcem predajam preko priročnika ter predavanj in delavnic.
Kot posamezniki in kot družba gremo v tem času skozi velike preizkušnje ter spremembe.
V prihodnje pričnimo (še bolj) delovati iz srca. Seveda, da je tudi v institucionalni vzgoji to možno. Pravzaprav neizbežno. Nič več se ne da graditi avtoritete kar tako, na osnovi vloge, ki jo imamo, npr. kot vzgojitelj, učitelj, pedagoški, strokovni delavec…temveč se jo da graditi le na osnovi spoštljivega odnosa z otroki, učenci in nenazadnje starši, ki pa naj bo topel, prijeten, pošten…skratka sončen in srčen.
In tako bo naše sončno in srčno delovanje v sedanjosti obrodilo bogate sadove tudi v prihodnosti. Ko otroci načine sončnega in srčnega delovanja razumejo ter ponotranjijo, jim to postane naravno. Sončno in srčno tudi sami delujejo. Tako bo naše prizadevanje v obojestransko in splošno zadovoljstvo ter srečo.
.
